Strokovna praksa na Lofotih/Norveška, junij-avgust 2010
Vsak študentski zapis o strokovni praksi si zasluži strokoven začetek, torej nekaj odgovorov na vprašanja kaj točno, kje, zakaj in kako. Program zaradi katerega se nahajva skoraj 200 km severno od Arktičnega kroga se imenuje
EGP Grants Norway Grants. Program Finančnega mehanizma EGP in Norveškega finančnega mehanizma so vzpostavile države Islandija, Lihtenštajn in Norveška leta 2004 za podporo socialne in ekonomske kohezije v razširjenem evropskem gospodarskem prostoru. Razpis je bil obljavljen na Turistici, padel je v oči, poslali smo prijavo in voila- interes je pokazala agencija
Arctic guide service, opravili smo nekaj pogovorov prek Skype-a, uredili vse z pogodbo, spakirali in poleteli proti deželi polnočnega sonca, polarne noči in predvsem svežega poletja. O ja, nihče ni točno vedel kako zelo »sveže« bo tule sredi junija ali julija...
Naključje ali čista sreča je hotela, da je omenjena agencija povabila k delu kar dve osebi, dve osebi z istim imenom, dve študentki Turistice (obe 3. letnik, smeri Management turističnih destinacij in Mediacija v turizmu), dve personi, ki zdajle že dobra dva meseca skupaj bivata, delata in ustvarjata celo kariero na področju vodenja angleško, nemško in italijansko govorečih gostov z križark.
Na začetku nisva niti vedeli ali naju bo kdo pričakal na letališču, kaj točno bova počeli, kje bova stanovali in podobno. Pogodbe in odločitve o dejanskem odhodu smo sprejemali par dni pred dejanskim letom, ampak ko je enkrat 80% enkratne denarne pomoči počivalo na najinem bančnem računu, je vse steklo kot po maslu. Leteli sva Venice-Oslo (Norway)-Bodo (Norway)-Leknes (Lofoten/Norway). In ja, na majhnem letališču v glavnem mestu na Lofotih-Leknesu, naju je pričakal branch manager agencije Dan-Viggo Varum, naju zapeljal v Gravdal, pokazal najin novi dom za naslednje 3 mesece, predstavil prvo sostanovalko iz Španije in... that's it! Norvežani znajo bit zelo zadržani na začetku, precej hladni in nasploh mal omejeni (govorijo toliko kot je treba, vse z rezervo...). Seveda se je zdaj izkazalo, da so vsi zelo prijazni, odprti in dostopni ter odlično govorijo angleško, vsi!
Prvi tedni so potekali uvajalno, spremljali sva senior vodiče pri njihovem delu, spoznavale Lofote, ugotavljale kaj točno bova počele tukaj in pogruntale sledeče: v Gravdalu je pristanišče za velike in majhne križarke, v juniju in juliju pridejo vsaj 2 ladji na dan, če ne celo 3, gostje so večinoma Nemci, pa Italijani in Angleži ter nekaj malega Špancev, ekskurzije so celodnevne, pol dnevne... oh yes, we'll be guiding!!
Arctic Guide Service (www.arcticguideservice.no) z enotami na Lofotih, v Tromsu in Nordkappu, organizira izlete za goste s križark in za goste z obalnega parnika Hurtigruten. Izleti pomenijo, da vodiči goste pričakamo v pristanišču (opremljeni z lizikami; tabla v obliki lizike z številko avtobusa), jih naložimo na avtobus, popeljemo po izbrani turi in jih vseskozi zabavamo z vodenjem, raznimi zgodbicami ter skrbimo za njihovo dobro počutje. Moram rečt, da sva precej hitro naštudirale vse o Lofotih in se še bolj hitro navadile voditi v dveh tujih jezikih. Samo za primerjavo, tule je precej vodičev, ki lahko vodijo v svojem maternem jeziku (Nemci, Italijani, Angleži) in sva ene izmed redkih, ki tega ne moreva počet. Kje ste Slovenci? Dobili bi res fantastičen servis- kar dve Petri iz Slovenije :) V agenciji so nas na začetku opremili z obilico gradiva v različnih jezikih, tako da sva lahko že doma študirali. Zanimivo je, da je delo za križarke in prej omenjeni Hurtigruten popolnoma ločeno. Prva tura za križarko je potekala popolnoma samostojno, medtem ko smo imele za prvi Hurtigruten seboj »sensorja«. Ni potrebno posebej poudarjati, da sva preizkus obe opravili odlično in po dveh mesecih sva že čisto padle v najino delo. Količina dela se počasi umirja, glavna sezona je namreč v juniju in juliju. V tem obdobju sva delali včasih tudi 7 dni zapored ali pa vsak drugi dan, zdaj v avgustu pa bomo več frej. Kar se stanja v najini denarnici tiče pa takole: ne gre nama slabo, ena beseda pove dovolj: napitnine! Obe vodiva zelo sproščeno, prijazno, z entuziazmom, vedno sva dostopni in pripravljeni pomagati, posvečava se gostom kolikor se le da in to se pozna tudi na koncu ture, ko ti vsak v roke stisne kakšno krono, dolar ali euro.
Življenje na Lofotih si zasluži poseben odstavek. Živiva v hiši z še tremi vodičkami (o ja, 5 babnic na kupu), zbrane smo iz vseh koncev sveta (Nemčija, Češka, Lanzarote/Španija in Slovenija) in glede na to da si delimo 1 kopalnico, 1 kuhinjo, 1 hladilnik, odlično funkcioniramo skupaj! Zjutraj začenjamo z delom različno, ponavadi pa okrog 8. ali 9. ure, včasih smo od doma cel dan, ker imamo dve kratki turi, če pa vodimo še na Huritgrutnu, se doma zberemo šele ob 23. uri. Hiša je v Gravdalu, pol ure hoda od pomola kamor pridejo križarke in dobro uro hoda od glavnega mesta Leknes. Glavno mesto pomeni: 2 lokalčka/kavarnici, 1 italijanska restavracija ki jo vodijo emigranti iz Krudistana, šoping center, bencinska črpalka, banka in 4 različne delikatesne trgovine. Mhm, in vse to je zgoščeno ob eni in edini glavni cesti/ulici v tem mestu z 2.700 prebivalci. Opa, da ne pozabim, imamo še 1 nočni lokal. Verjetno ste zdaj že ugotovili, da pogrešamo nekoliko nočnega in zabavnega življenja, saj je druženje tu skoncentrirano na domače piknike in zabave. Eden izmed problemov je tudi pomanjkanje poceni alkohola- samo kot zanimivost: v navadni trgovini lahko kupite pijačo pod 4,7% alkohola, za močnejše pijače (vino, žganje in podobno), je potrebno obiskati specializirane trgovine VINMONOPOLET, kjer prodajajo vse nad 4,7% alkohola. Pač je potrebne mal organizacije pri nakupu, so pa trgovine z živili tu odprte tudi do 23. ure. Cenovni rangi trgovin se precej razlikujejo, večinoma kupujemo v trgovini REMA 1000, kjer dobiš skoraj vse. Totalno sva navdušeni nad prekajenim lososom, raznimi ribjimi torticami in kroglicami, juhami in omakami, pa rakci in ostale morske dobrote. Pozna se, da je hrana dražja, sploh uvožena zelenjava in sadje ter meso. Kljub temu jeva dobro, kuhava kolikor se le da iz svežih sestavin, veliko preizkušamo, eksperimentiramo in se sladkamo z doma narejenimi vaflji. Proste dneve izkoristimo za raziskovanje okoliških hribov (tukajšnjim prebivalcem ne preostane drugega kot ukvarjanje z nešteto športnimi aktivnostmi), gora, gremo na kak izlet, sever jug vzhod zahod, ali pa samo dolgo spimo in si privoščimo brezdelje ter počivanje. Vreme je zelo spremenljivo, od hladnih dni z vetrom, dežjem in 10- stopinjami, do fantastičnih sončnih dni z okoli 17 stopinjami.
Lofoti in delo vodiča je res enkratna priložnost, da spoznaš kako to poteka, kaj pomeni resnično vodenje, skrb za poln avtobus turistov, poznavanje dežele, kulture in ljudi, nadgrajevanje znanja tujih jezikov, sprejemanja drugačnosti in sklepanja kompromisov. Obenem je prilika, da ugotoviš kaj bi rad počel v življenju. Obdan si namreč z ljudmi različnih narodnosti, starosti in karakterjev, ki imajo za seboj raznovrstne izkušnje v turizmu. Ne smem pozabiti še na sklepanje novih poznanstev, rojevanje vse mogočnih norih idej za skupna sodelovanja in obiskovanja, skratka vsak študent bi absolutno moral vsaj enkrat v življenju preizkusiti delo v tujini.
Verjetno sem marsikaj pozabila povedat in napisat (polnočno sonce, piknik na hudooo dobrih peščenih plažah, razgledi, pokrajine vseh barv in oblik, whale safari, road trip in še in še), ampak mislim, da je za prvi občutek kaj in kako zganjamo na Lofotih, več kot dovolj. Hvala Turistici in Univerzi na Primorskem, da lahko tukaj nabirava izkušnje in predstavljava Slovenijo. Vam dragi bralci pa samo tole: pogum v roke in akcija!
Srečno iz Lofotov,
Petra Lukavečki (za dodatne informacije me lahko kontaktirate na
petra.lukavecki@gmail.com) in Petra Toplak
