Objavo za poletno šolo sem zasledila že nekje v maju 2010 med svojo e-pošto, ki je prispela iz referata. Zanimanje mi je vzbudila priložnost učenja tujega jezika s tujimi lektorji in udeležneci s katerimi bi se pogovarjala lahko izključno v jeziku, ki sem ga želela izboljšati in uporabiti aktivno. Zahvaljujoč Turistici, ki mi je štipendirala celotni program z nastanitvijo, sem bila tako ponosno uvrščena na seznam 45 udeležencev te čudovite izkušnje.
Tako se je med dvatisočaki in smaragnimi vodami, na stičišču romanske, germanske in slovanske kulture že 17. leto zapored odvila Poletna šola Bovec. 14-dnevno dogajanje so prepletale delavnice, katerih vodilna tema je bila Družbena raznolikost v regijah, jezikovni tečaji, ki so potekali v sproščenem duhu in seveda ekskurzije, ki so se kaj kmalu tradicionalno zaključile z večernimi druženji v bljižnih kavarnah in pub-ih. Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, kljub temu pa smo nekaj večerov zaključili tudi s ''faloji'' (kres) na bregu reke Soče ob zvokih kitare in prijetnemu škrebetanju ognja, ki je v že dokaj hladnih avgustovskih večerih prišel več kot prav, kot samo za peko hrenovk.
Prvi dan so me prevzemali občutki pričakovanja in seveda koordinatorka ga. Andrea Wernig je prav gotovo občutila hlad in pot mojih dlani ob rokovanju v dobrodošlico. Prijela sem zelo uporabno mapo in blokec, ki sta bila naša stalna popotnika v naslednjih dveh tednih. Na koncu seveda že skoraj neprepoznavna: napolnjena z izročki, fotokopijami ter zapiski iz jezikovnih tečajev. Študenti, ki so vpisali začetni jezikovni tečaj pa so prijeli celo učbenik vaj, bodisi slovenščine, hrvaščine, fulanščine, nemščine ali italijanščine.
Skupina študentov tečaja Italijanščina II z lektorjem doc.dr. Jean Claudom Trovatom
(29.8., Plesna dvorana hotela Alp, podelitev diplom ob zaključku poletne šole 2010)
Poiskala sem sobo v hotelu, ki je nosila zanimivo številko: 321...in.že sem bila na pragu prvega medkulturnega stika! Spoznala sem namreč svoji ''cimri''s katerimi smo se kaj kmalu vse zmenile in postale skoraj da neločljiva druščina, kljub temu da je med nami pogovor stekel v italijansko-slovensko-''prepovedani angleščini''. Prva študentka matematike, furlanka iz Udin, druga pa študentka biologije in zamejska slovenka v Trstu. Takoj mi je postalo jasno, da me čaka 14 dni zanimivih spoznanstev, novih pogledov na kulture, ki so nam prostorko blizu ampak hkrati daleč, če jim ne stopimo z njimi v stik.
Naši dnevi so se pričenjali z zaspanimi zajtrki, pri katerih je ponavadi pogovor tekel o prejšnjem večeru, minuli ekskurziji ali o tem kako se že reče marmelada v italijanščini? Pa tudi o pretrdih vzglavnikih in o tem kako nepopolen je hotelski zajtrk če zmanka ''brijošov''.
Dopoldnevi so minili kot bi mignil. Štiriurni tečaji niso bili niti zdaleč tako naporni kot se mogoče sliši. Izkušnje z lektoriji so bile raznorazne, a predvsem pozitivne. Nekateri so imeli lekcije popestrene z kitaro, drugi pa malo bolj intenziven tečaj, kot naprimer kolegica iz Tarcenta; ko sem se pogovarjala z njo, sem skoraj pozabila da je Italijanka! (Govorila je namreč tekoče slovensko z le tu pa tam kakšnim kako se že reče?). Sama sem se udeležila italjanskega tečaja za nadaljevalce. Lektor nas je vsak dan presenetil s svojim neomajnim karakterjem, ki je bil mešanica siciljanske ležernosti in švicarske preciznosti. Navdihoval nas je s svojo razgledanostjo in globino, zabaval z italijanskim humorjem in poskrbel za več kot pestre ure tečaja, ki so včasih potekale kar na jutranjo-dopoldanskem cappuccinu.
Naše skupine so bile več kot naključno sestavljene in zato začinjene z veliko zamejci iz Avstrije in italilje, kolegi iz balkana pa tudi vzhodne Evrope.
Popoldanske delavnice so zastopali različni strokovnjaki iz Celovške, Tržeške univerze ali Ljubljanske filozofske fakultete. Dotikali so se tem, ki so bile vsem skupne: medkulturnost, jezikovna in kulturna raznolikost in sonaravno bivanje.
Večeri so minevali več kot hitro: praznovanje rojstnih dni v hotelskih sobah do štirih zjutraj so postali skoraj vsakodnevni izgovor za zamujena jutranja predavanja, vikendi v lokalni diskoteki pa so bili prava milost marsikomu, ki je navajen pestrega večernega mestnega utripa. Redkost so bili večeri ob Soči zaradi nestabilnega vremena. Po ekskurziji v Kobariški muzej 1.sv.vojne pa smo npr. zavili kar v bližnji kamp, kjer so nam z veseljem postregli s porcijami palačink, tako da razlogov za nadaljevanje večernega držuenja ni nikoli zmanjkalo.
Za vse ki si želite izboljšati znanje jezikov in razširiti svojo socialno mrežo tudi izven meja Slovenije, je to več kot enkratna priložnost. Prijetni ljudje, sproščeno vzdušje in čudovita okolica Bovca pa bodo poskrbeli, da se boste počutili kot na počitnicah – aktivnih in razburljivih počitnicah!
Zahvalila bi se rada še enkrat FTŠ-Turistici, ki mi je omogočila to nepozabno izkušnjo, od katere sem odnesla več kot bogato zakladnico novih prijateljstev in veliko znanja, ki bo prispevalo k uspešno zaključenemu dodiplomskemu študiju Mediacije v turizmu!
Špela Mlekuž, redna študentka 2. Letnika Mediacije v Turizmu
No comments:
Post a Comment