UTRINKI: Poletna šola Knowledge-Based Green Economy, Romunija

 Knowledge-Based Green Economy (Erasmus IP)

Mednarodna pisarna UP FTŠ nam je omogočila nepozabno poletno šolo v Romuniji. 

Pa smo šli! Pet deklet, dva profesorja in čudovita dežela Romunija.

Intenzivna poletna šola trajnostne ekonomije je trajala štirinajst dni in je bila poleg predavanj polna veselja, spoznavanja nove kulture, okusne hrane, običajev, zgodovine, novih ljudi in spletanja prijateljstev. Čeprav nihče od nas ni hotel povedati naglas, pa smo vsi imeli stereotipne predstave o deželi Drakule na drugi strani Balkanskega polotoka. A naši stereotipi niso zdržali niti do prvega dne. Romunija je lepa dežela, polna zelene barve, neskončnih razgledov na razgibano pokrajino in izjemno prijaznih ljudi. Naš začasni dom je bil mesto Sibiu, evropska prestolnica kulture 2007, urejeno mesto polno kavarn in pisanih hišk z značilnimi strešnimi okni ter glavnim trgom, ki je vedno poln ljudi in turistov. 

Bivali smo v študentskem domu poleg parka, ki je dajal prijetno zavetje v sicer zelo visokih temperaturah, ki so se dvigale tudi do 40°C. Prvi večer je minil v prijetnem klepetu z bodočimi kolegi ob hladnem pivu in navdušenju nad nizkimi cenami hrane in pijače v Romuniji. To je bil dober obet za naprej. Sedem dni smo dopoldneve in popoldneve preživljali na fakulteti, kjer smo prejemali znanje profesorjev, ki so nas poučili o trajnostnem turizmu, ekološkem označevanju, dobrih in slabih primerih iz prakse, mednarodnem poslovanju, medkulturnih razlikah in statistiki. Naša izredni profesor dr. Igor Jurinčič in asistent Gregor Balažic sta opravila odlično delo. Nato smo imeli sedem dni zabavne in kulturne oglede po Romuniji. V tipični vasi so nam po ogledu cerkve in degustaciji domačega žganja iz sliv pripravili še okusno domače kosilo ob spremljavi živahne romunske glasbe in plesalcev folklore. Tu se življenje upočasni. Ljudje obdelujejo zemljo, skrbijo za živino, se družijo in pomagajo med seboj.

Živijo preprosto življenje - s kočijami, vodnjaki in srčnostjo. Lepo se je bilo ustaviti za trenutek in preživeti dan v naravi brez hrupa in prometa. Kasneje so nas odpeljali na precej obiskana znamenita slana jezera z zdravilnim blatom, ki so globoka štirideset metrov in tako gosta, da je nemogoče plavati, ampak lahko le lebdiš v vodi. Izkoristili smo zdravilno moč blata in se izdatno namazali s črno zmesjo – da bo držalo za veliko let. Za študente turizma je še najbolj zanimiva zgodba o gradu Drakule, ki je šolski primer ustvarjanja turistične atrakcije z zgodbo.

Znameniti grad Bran (grad Drakule) nima popolnoma nobene povezave z romunskim vladarjem Vladom Tepesem III. Draculom, ki se je boril proti prevladi Otomanskega imperija in je še danes po vsem svetu znan po krutosti, ki je vključevala zakoličenja več deset tisočih ljudi. Vlad Tepes III. Dracul ni nikoli živel na tem gradu. Svetovno znana novela Dracula ni zgodba o Vladu, ampak je avtor Bram Stoker dobil le navdih pri njegovem vzdevku Dracula, nato pa so turisti zaradi podobnosti gradu Bran in gradu iz novele ter podobnosti obeh imen sami začeli namigovati na izvor zgodbe ter povezali Vlada z Draculo. Lokalni prebivalci so seveda takoj videli ogromno priložnost za razvoj turizma in zaslužek. Danes grad Bran poleti vsak vikend obišče 12.000 turistov, leta 2011 pa so podrli rekord iz otvoritve muzeja leta 1948, saj je grad med vikendom obiskalo 18.000 ljudi. Naše bivanje v Romuniji se je bližalo koncu in zadnje dneve smo preživeli na svežem gorskem zraku v nadstandardno urejenem manjšem penzionu, ki je poleg tega tudi inštitut za raziskovalce. Tam so nam postregli z domačo pridelano marmelado, medom, čajem in namazom ter posebej za nas spekli mnogo dobrot na žaru. Ogledali smo si še veliko drugih mest, visokogorskih jezer, dvorcev, muzejev in zanimivosti dežele. Mnoga druženja, zabave, učenje osnovnih fraz v romunskem jeziku, neskončen smeh in novi prijatelji pa so tisto, kar je neponovljivo in bo za vedno ostalo v naših spominih. Bilo nam je lepo...zelo lepo. Udeležite se poletne šole v Romuniji naslednje leto, super je!



Maruša Galič,

3. letnik UNI